ŠIPK Ocena poškodovanosti Rupnikove linije
Študentje in mentorji Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ter Fakultete za arhitekturo z Občino Žiri in s trboveljsko cementarno Lafarge na projektu Študentski inovativni projekti za družbeno korist. Proučevali smo kemijsko sestavo objektov Rapalske meje. Proučevali smo tako objekte na strani Rupnikove linije in objekte na strani Alpskega zidu. Gradnja objektov na Alpskem zidu se v kar nekaj pogledih razlikuje od gradnje objektov Rupnikove linije. Sklepamo, da so Italijani dobivali material za gradnjo iz svoje strani, medtem ko so material (predvsem cement) za gradnjo objektov Rupnikove linije najverjetneje pridobivali iz takrat edine delujoče cementarne pri nas, cementarne Trbovlje.
Slika 1: Bunker na Rupnikovi liniji
Delo na projektu
Projekt je potekal od marca do julija 2020, z enomesečno prekinitvijo zaradi situacije s COVID – 19. Projekt je potekal tako, da smo si razdelili kdo in kam bo odšel po vzorce na objekte Rupnikove linije. Zbrali smo kar nekaj vzorcev, ki smo jih nato morali ustrezno označiti. Na zemljevidu, so označena odvzemna mesta, kjer poteka na desni strani rdeče črte Rupnikova linija, na levi pa alpski zid. Na zbranih vzorcih smo naredili mikroskopsko analizo (SEM analizo in elementno analizo).
Rezultati
Rezultati mikrostrukturnih analiz vzorcev, odvzetih iz različnih delov Rupnikove linije, so pokazali, da so bili kot agregat pri malti za gradnjo uporabljena zdrobljen dolomit ali apnenčast pesek. Kot vezivo, pa je bil uporabljen čisti portlandski cement.
Pri sami analizi vzorcev smo opazili, da so pri gradnji Rupnikove linije uporabljali posebne betone, najpogosteje z dodatkom žlindre. Veliko bunkerjev je bilo namreč narejenih iz več betonskih plasti, ki pa se po svoji sestavi razlikujejo druga od druge. Vsaj ena od plasti pa vsebuje dodatek žlindre, zato pravimo, da so pri gradnji uporabili t.i. posebne betone.
Opazili smo, da je agregat (dolomitni ali kalcitni) presenetljivo malo prizadet, kar pomeni, da bi po pretečenem času pričakovali predvsem dolomitni agregat, ki bi bil povsem dedolomitiziran. Mnogokrat pa se je izkazalo, da je stopnja dedolomitizacije nižja od pričakovane. Takšno opažanje si lahko razlagamo zaradi dejstva, da so uporabljali betone z dodatkom žlindre.
Slika 2: Zemljevid, kjer so prikazana odvzemna mesta vzorcev
Slika 3: Prikaz odvzemnega mesta vzorca
Žlindra namreč znižuje pH vrednost betona, kar razloži nizko stopnjo dedolomitizacije. Izkazalo se je tudi, da so zunanji betonski sloji precej bolj prizadeti kot notranji sloji. Betoni objektov Rupnikove linije so v zadovoljivem stanju in s kemijskega stališča prizadeti manj, kot bi to lahko pričakovali. Tudi s stališča mehanskih lastnosti, betoni z objektov Rupnikove linije ohranjajo relativno visoko trdnost.
Slika 4: Elementna sestava vzorca iz Rupnikove linije
Slika 5: Prikaz agregata na vzorcu
Slika 6: Dedolomitizacija vzorca
Pedagoški mentorji:
izr. prof dr. Marjan Marinšek, izr. prof. dr. Alenka Fikfak, asist. dr. Petra Štukovnik
Partnerji projekta:
Ines Lipec Zore (Lafarge) in g. Gregor Mlinar (občina Žiri)
Študenti:
Jure Starc (UL FGG), Luka Stare (UL FGG), Amir Karadžić (UL FGG), Vesna Davidović (UL FKKT), Jan Kromar (UL FKKT), Mojca Legan (UL FGG), Janvit Sabadin (UL FA)
Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.