Select Page

Delo od doma v pokoronskem obdobju

(tretja anketa, februar 2022 – marec 2022, izvleček rezultatov glede pogojev in želja za delo od doma danes in v prihodnosti)

Jana Breznik, mag. prost. načrt., doc. dr. Gregor Čok, viš. pred. dr. Mojca Foški, asist. dr. Gašper Mrak, doc. dr. Alma Z. Lamovšek

Februarja in marca 2022 smo na Katedri za prostorsko planiranje, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, izvedli tretji (zadnji) anketni vprašalnik v seriji preučevanja dela od doma v času epidemije koronavirusa in po njej. Vprašalnik je bil precej drugačen od predhodnih in se je nanašal predvsem na želje in možnosti, ki jih ima delo od doma v prihodnosti. Zanimalo nas je predvsem, kako se zaposleni znajdejo v obdobju normalizacije stanja v družbi, vračanja na fizično delovno mesto in kakšne so njihove (bivanjske) okoliščine in želje za ohranjanje možnosti dela od doma. Največji poudarek v tem vprašalniku je bil namenjen prostorskim pogojem in morebitnim spremembam mobilnosti, kot posledica spremenjenega načina dela (in tudi delovnega okolja).

Tako kot pri prejšnjih anketah (v 1. in 2. epidemičnem obdobju), se je tudi tokrat kot pomemben dejavnik izvedbe ankete izkazalo njeno razpošiljanje preko osebnih in univerzitetnih kanalov, kar je posledično vplivalo na njene rezultate (nabor anketirancev pretežno prihaja iz javnega sektorja).

Anketo je v celoti ustrezno izpolnilo 787 posameznikov, od tega 512 (65,1 %) žensk, 268 (34,1 %) moških ter 7 (0,9 %) oseb, ki se niso želele opredeliti (slika 1). Največji odstotek anketirancev pripada starostnima skupinama 27 – 44 let (40,2 %) in 45 – 64 let (45,5 %), skladno s tem pa je z 86,1 % najpogostejši status anketirancev zaposlen. Odstotki so skladni s 1. anketo, ki je bila namenjena isti ciljni skupini (2. anketa je bila razširjena na populacijo študentov, zato osnovni podatki o anketi niso popolnoma primerljivi), kar kaže na razmeroma konsistenten vzorec skupine anketirancev. Zaposleni (in samozaposleni) delujejo pretežno znotraj kvartarnega – (78,0 %) in delno znotraj terciarnega (20,1 %) sektorja. Primarni sektor v tej anketi ni zastopan, anketirancev zaposlenih znotraj sekundarnega sektorja pa je razmeroma malo (1,9 %). Rezultati sektorske razporeditve dela odražajo način razpošiljanja ankete (preko fakultetnih kanalov), ki kaže na izrazito prevlado izobraževalnega sektorja (77,7 % znotraj kvartarnega sektorja).

Slika 1: Delež anketirancev po spolu

  • ženska 65% 65%
  • moški 34% 34%
  • ne želim se opredeliti 7% 7%

n = 787

60,1 % anketirancev je v času izpolnjevanja ankete prebivalo v mestu. Mestu sledijo primestna naselja – 18,3 % ter podeželska naselja 17,4 %. Glede na tip stanovanja so anketiranci največkrat navajali eno ali dvostanovanjske stavbe (54,9 %) in večstanovanjske stavbe (43,5 %). V primerjavi s prejšnjimi anketami smo tokrat zajeli nekoliko večji del populacije tistih, ki živijo v mestih.

Glede na lastniški odnos je kar 85,9 % anketirancev bivalo v lastnih stanovanjih (anketiranec ali nekdo iz njegovega gospodinjstva je lastnik stanovanja). Le 13,6 % jih biva v najemniškem stanovanju (slika 2). Kljub razmeroma majhnemu deležu najemnih stanovanj, je le to še vedno nad slovenskim povprečjem, ki znaša 10,3 % (SURS, 2021).

Slika 2: Delež anketirancev glede na lastniški odnos do nepremičnine, v kateri bivajo

  • lastniško stanovanje 85,9% 85,9%
  • najemniško stanovanje 13,6% 13,6%
  • drugo 0,5% 0,5%

n = 787

Večina anketirancev 79,2 % zaposlenih (ali samozaposlenih) je delo od doma prvič izkusila kot posledico ukrepov zaradi zaprtja države v obdobju epidemije koronavirusa. Z delom od doma se je pred tem obdobjem srečalo zgolj 7,3 % anketirancev (slika 3). Ker je bilo na vprašanje mogoče odgovoriti z več različnimi odgovori, se v odgovorih vedno bolj kaže tudi, da čeprav se je delo od doma začelo z protikovidnimi ukrepi, se je lahko kasneje nadaljevalo na podlagi dobrih izkušenj tudi, če delo na delovnem mestu ni bilo več težavno zaradi ogroženosti s Covid-19.

Slika 3: Način opravljanja dela v obdobju trajanja epidemije

  • delo od doma zaradi ukrepov 84.3% 84.3%
  • delo na domu, kjer anketiranec že sicer opravlja svojo registrirano dejavnost 2% 2%
  • delo od doma zaradi dogovora z delodajalcem (neodvisno od stanja COVID-19) 12.6% 12.6%
  • delo od doma kot način dela že pred obdobjem koronavirusa 7.3% 7.3%
  • delo na rednem delovnem mestu 9.2% 9.2%
  • zaradi ukrepov epidemije ni imel/a možnosti delati 0.7% 0.7%
  • bil/a je na bolniški, porodniški, dopustu, … 0.4% 0.4%
  • izgubil/a je zaposlitev 0.3% 0.3%

n = 696

Anketirance (poleg zaposlenih in samozaposlenih tudi študente in brezposelne) smo vprašali o njihovih željah za delo od doma v prihodnosti. Med vprašanimi si zgolj 21,8 % anketirancev ne želi delati od doma, dodatnih 4,4 % je zaposlenih v poklicih, ki jim tega (žal) ne omogočajo. Preostalih 73,8 % si delo od doma želi ohraniti tudi v prihodnosti. Največ (62,2 %) v kombinirani obliki – del tedna od doma in del tedna na redni lokaciji (slika 4).

Presenetljivo je, da zaposleni in samozaposleni anketiranci, ki imajo željo po delu od doma, ocenjujejo, da je povprečno kar 70 % njihovih mesečnih obveznosti možno opraviti od doma, a si večina ne želi od doma opravljati vseh obveznosti, ki jih je možno opraviti od doma. Ta odstotek je tako nižji in znaša v povprečju 58 %.

Slika 4: Želja po obliki dela (od doma) v prihodnosti (v %)

n = 772

Med zaposlenimi anketiranci je kar 43,4 % takšnih, ki imajo za delo od doma tudi podporo svojih nadrejenih (34,5 % o tem ni prepričanih, 22,1 % pa te podpore nima).

Zanimivo je tudi dejstvo, da je delo od doma postal tako pomemben dejavnik, da bi kar 32,4 % anketirancev bilo pripravljeno zamenjati službo, v kolikor jim drugje ponudijo boljše možnosti opravljanja dela od doma.

Razlogi za visoke odstotke tistih z željo po delu od doma v prihodnosti so raznoliki, vsekakor pa na to pomembno vplivajo izkušnje v preteklem epidemiološkem obdobju. Vse, ki so se srečali z delom od doma (razen tiste, ki na domu opravljajo svojo registrirano dejavnost) smo tako pozvali, da ocenijo, katere so po njihovem mnenju največje prednosti in katere največje (prostorske) slabosti takšnega dela. Izmed naštetih možnosti se je kot najpomembnejša prednost dela od doma izkazala manjša poraba časa za pot na delo (kar 52,4 % anketirancev je ta vidik, na lestvici med 1 – se sploh ne strinjam in 7- se popolnoma strinjam, izpostavilo kot zelo pomemben – ocena 7, 85,6 % pa se jih je do manjše porabe časa opredelila pozitivno). Odgovor ni presenetljiv, saj je med anketiranimi zaposlenimi in samozaposlenimi povprečen čas vožnje na delo 35 minut (med tistimi, ki so odgovarjali na vprašanje o pozitivnih učinkih dela od doma 36 minut), mediana pa je nekoliko nižja in sicer 30 minut (enako tudi med tistimi, ki so odgovarjali na vprašanje o pozitivnih učinkih dela od doma). To pomeni, da kar polovica zaposlenih ali samozaposlenih udeležencev za delovno mobilnost v običajnih razmerah porabi več kot 1 uro dnevno.

Med ostalimi pomembnejšimi pozitivnimi učinki dela do doma pa sta bila tudi možnost dela v času, ko bi bili običajno fizično odsotni (npr. skrb za otroka/sorodnika), in lažja organizacija z delom nepovezanih dejavnosti. Podrobnejši odstotki so prikazani na sliki 5.

Med pogostejšimi odgovori, ki jih sami nismo predvideli, a so jih anketiranci lahko zabeležili kot drugo, je bilo veliko predvsem takšnih, ki so kot bistveno prednost dela od doma navajali večjo fleksibilnost delovnega časa in tudi izboljšanje prehranjevalnih navad.

Slika 5: Strinjanje s trditvami o pozitivnih učinkih dela od doma (1 – se sploh ne strinjam, 7 – popolnoma se strinjam)

n = 620

Večina anketirancev je med (prostorskimi) negativnimi učinki zaznala le malo težav z delom od doma. Še največ – 23,9 % je takšnih, ki opažajo, da so se zaradi dela od doma zabrisale meje med prostori namenjenimi delu in tistimi namenjeni ostalim dejavnostim. 10,5 % anketirancev zaradi dela od doma zaznava prostorsko stisko. Če upoštevamo vse odgovore v zgornji polovici lestvice (5, 6 in 7) je takšnih 25,8 %.

Delo od doma pa prinaša dodatne možnosti tudi za spremembo mobilnosti. Med vsemi tistimi, ki v običajnih razmerah na pot migrirajo (za pot na delo porabijo več kot 0 min) se jih trenutno največji delež – 50,3 % vozi samih v avtomobilu. A hkrati 45,1 % tistih, ki se trenutno vozijo sami v avtomobilu (n = 275), v primeru možnosti (in želje) po opravljanju dela od doma v prihodnosti, navaja možnost spremembe mobilnosti. Med odgovori »drugo« so pogosto navedene tudi možnosti uporabe javnega prometa, v kolikor bi v prihodnosti le-ta bil bolje prilagodljiv. Odstotek (45,1 %) je sicer baziran na podlagi odgovorov, ki odražajo dejavnosti in izkazovanje pripravljenosti za (hipotetične) situacije, ki se odvijajo v prihodnosti in je zaradi tega skoraj zagotovo pretiran. Spremembe mobilnosti namreč kljub vsemu niso odvisne samo od dela od doma, pač pa tudi drugih notranjih in zunanjih dejavnikov.

Hkrati študije iz tujine kažejo tudi na dejstvo, da so se tisti zaposleni, ki lahko del službenih obveznosti delajo od doma, pripravljeni v službo voziti dlje (de Vos et al., 2019). O dejanski »razpršenosti« lokacij prebivališč tistih, ki delajo od doma, bodo morale biti v prihodnosti opravljene mnoge študije. Nam pa lahko odgovor naših anketirancev omogoči preliminarni vpogled v situacijo. Med vprašanimi, ki bi želeli v prihodnosti del delovnega časa delati od doma, je namreč kar 31,2 % takšnih, ki bi se bili v tem primeru tiste dneve, ko bi bili primorani fizično v službo, pripravljeni sprejeti daljšo vožnjo do delovnega mesta.. Od teh največ (kar 47,3 %) med 15 do 30 minut več kot sedaj, kar lahko v praksi (ob predpostavki, da je najvišja dovoljena hitrost na avtocesti 130 km/h) pomeni tudi do 65 km daljšo vožnjo.

Med anketiranci, ki imajo željo delati od doma, smo želeli poizvedeti tudi, ali bi bili v primeru, da se jim omogoči takšna ureditev dela pripravljeni tudi na večje prostorske spremembe vezane na njihov dom, preživljanje prostega časa, itd. V sliki 6 so predstavljeni deleži odgovorov. Večini anketirancev (68,2 %) omogočanje dela od doma ne predstavlja dovoljšni faktor, da bi bili zaradi tega pripravljeni zamenjati bivališče. Delež je (na račun pripravljenosti za preselitev) precej nižji, v kolikor upoštevamo samo tiste zaposlene, ki trenutno živijo v najemniškem stanovanju (29, 1 %).

Večina anketirancev prav tako ni naklonjena nakupu objekta za preživljanje prostega časa ali večji preureditvi obstoječega bivalnega objekta. V nasprotju s tem, pa je več anketirancev navajalo možnosti za ureditev ustreznega delovnega prostora ali nakupu potrebne opreme (34,1 % anketirancev bi bili na to pripravljeni, 24,7 % pa jih je to že storilo).

Slika 6: Deleži anketirancev, ki bi bili pripravljeni izvesti določeno dejavnost, v kolikor bi lahko v prihodnosti delali od doma.

n = 604

Med tistimi, ki imajo željo po preselitvi (ne glede na razpoložljivost finančnih sredstev; n = 178) so kot najbolj zaželen tip naselja bivanja navedli podeželsko naselje (izbrano v 47,2 %), ki mu sledi primestno naselje (34,8 %). Z 80,3 % je nesporno najbolj zaželen tip bivanja enodružinska hiša (najbolje v bližini odprtih javnih površin in z lastnim vrtom). Rezultati niso presenetljivi in samo dodatno podpirajo slovenski bivanjski ideal bivanja v hiši z vrtom v sub-urbanem ali dobro opremljenem ruralnem okolju (Uršič & Hočevar, 2008).

Med tistimi, ki imajo željo po nakupu sekundarnega, počitniškega, objekta, jih največ navaja objekte v počitniškem območju, pri čemer so mnogi pod možnost drugo specificirali tudi lokacijo ob morju ali v gorskem območju. To je skladno tudi z občinami, ki izkazujejo največje število počitniških bivališč. Te se nahajajo predvsem v Gorenjski in Primorski statistični regiji (Koderman, 2014).

Odgovori, ki smo jih analizirali kažejo na možnost razvoja zanimive prostorske dinamike v prihodnje, ki je lahko posledica razvoja dela od doma. Možnost združevanja dela in bivanja, ki so jo mnogi napovedovali že pred več desetletji z razvojem prvih telekomunikacijskih orodij in interneta (Mitchell, 1995; Mlinar, 2003), tako dejansko tudi na območju Slovenije dobiva večje razsežnosti in podporo. Takšno delo lahko ima v prihodnosti tako pozitivne kot tudi negativne učinke na prostor. Vpliva lahko na mobilnostne navade in vsesplošno odločitev za določeno vrsto in lokacijo bivanja ter na usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Naša raziskava je tako zgolj začetek obdobja, za katerega menimo, da bodo večji učinki vidni čez nekaj let ali celo desetletij.

 

Viri in literatura:

de Vos, D., van Ham, M., & Meijers, E. (2019). Working from Home and Commuting: Heterogeneity over Time, Space, and Occupations. Working from Home and Commuting: Heterogeneity over Time, Space, and Occupations

Koderman, M. (2014). Razvoj počitniških bivališč v alpsko-jadranskem prostoru Slovenije. In K. Vodeb (Ed.), Trajnostni razvoj turističnih destinacij alpsko-jadranskega prostora (pp. 27–41). Založba Univerze na Primorskem. http://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-6963-12-1.pdf

Mitchell, W. J. (1995). City of Bits: Space, Place, and the Infobahn. MIT Press.

Mlinar, Z. (2003). Teledelo in prostorsko-časovna organizacija bivalnega okolja. Teorija in praksa, /dec, 1012–1039.

SURS. (2021). Naseljena stanovanja po tipu lastništva in vrsti stavbe, statistične regije, Slovenija, večletno. Statistični Urad Republike Slovenije. https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/Data/0861210S.px/table/tableViewLayout2/

Uršič, M., & Hočevar, M. (2008). Protiurbanost kot način življenja. Ars & Humanitas, 2(2), 225–228. https://doi.org/10.4312/ars.2.2.225-228

Raziskavo finančno podpira Javna agencija RS za raziskovalno dejavnost v okviru raziskovalnega programa P2-0227 Geoinformacijska infrastruktura in trajnostni prostorski razvoj Slovenije.

Skip to content

Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta se strinjate z uporabo piškotkov. Več informacij

Nastavitve piškotkov na tem spletnem mestu so nastavljene na "dovolite piškotke", da vam omogočijo najboljšo možno izkušnjo brskanja. Če še naprej uporabljate to spletno mesto, ne da bi spremenili nastavitve piškotkov, ali če spodaj kliknete "Sprejmi", se s tem strinjate.

Zapri