Naslov: Izzivi pri prilagajanju upravljanja z vodami na podnebne spremembe
Datum: 10. april 2025
Čas začetka: 13.00
Lokacija: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, UL
Sodelujoči razpravljavci:
- Sašo Petan, ARSO, Urad za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo,
- Luka Štravs, MNVP, Direktorat za vode, Sektor za upravljanje voda,
- prof. dr. Andrej Kryžanowski, UL FGG, Katedra za splošno hidrotehniko,
- Matej Uršič, odgovorni vodja projektov in projektant v podjetju Hidrolab.
Vodenje: izr. prof. dr. Simon Rusjan (UL FGG)
Slika 1: Moderator Simon Rusjan (FGG) najavlja razpravljavce na okrogli mizi (od leve proti desni): Sašo Petan (ARSO), Luka Štravs (MNVP), Andrej Kryžanowski (FGG) in Matej Uršič (Hidrolab)
V okviru 41. Goljevščkovega spominskega dne je 10. aprila 2025 na FGG potekala tudi okrogla miza z naslovom »Podnebne spremembe – ali smo pripravljeni na prihodnje izzive?«. Razpravo je vodil in povezoval izr. prof. dr. Simon Rusjan s Katedre za splošno hidrotehniko na FGG, ki je uvodoma izpostavil dva pomembna evropska dokumenta:
- Tehnično smernico EU za krepitev podnebne odpornosti infrastrukture, ki jo je pripravila Evropska komisija in velja za programsko obdobje 2021–2027. Dokument spodbuja vključevanje ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v razvoj infrastrukturnih projektov.
- Direktivo o odpornosti kritičnih subjektov iz leta 2022, katere cilj je zmanjšati ranljivost in okrepiti fizično odpornost kritičnih subjektov v EU. Namen je zagotoviti nemoteno izvajanje storitev, ki so ključne za gospodarstvo in družbo, vključno z oskrbo s pitno vodo ter odvajanjem in čiščenjem odpadne vode.
Opozoril je, da ti dokumenti, ki so že v veljavi, močno zadevajo tudi področje upravljanja voda in načrtovanja kritične infrastrukture. Prav zato jih bodo skupaj z razpravljavci osvetlili z vidika slovenskega prostora in naših aktualnih izzivov.
V razpravi so svoja razmišljanja podali naslednji strokovnjaki:
- Sašo Petan z Agencije RS za okolje (ARSO), ki je predstavil izhodišča za pripravo usmeritev ARSO glede vključevanja podnebnih scenarijev v hidrološko-hidravlične analize in načrtovanje upravljanja voda;
- Luka Štravs z Direktorata za vode na MNVP, ki je orisal bistvene novosti in spremembe nove Poplavne uredbe, zlasti uvedbo pojma poplavna odpornost ter izzive pri opredelitvi kritične vodne infrastrukture;
- prof. dr. Andrej Kryžanowski s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo (UL FGG), ki je govoril o vodnogospodarskih ureditvah ter kritični vodni infrastrukturi kot ukrepih za blaženje posledic podnebnih sprememb;
- Matej Uršič iz podjetja Hidrolab, ki je predstavil izzive pri prilagajanju načrtovanja sistemov urbane odvodnje na spremenjene podnebne razmere.
- Sašo Petan – Upoštevanje podnebnih sprememb pri načrtovanju vodnih ureditev
Dr. Petan je predstavil postopek priprave smernic za vključevanje podnebnih sprememb v hidrološko-hidravlične študije (HHŠ), ki so ključne pri načrtovanju vodno-gospodarskih ureditev na poplavno ogroženih območjih. Smernice so rezultat dela delovne skupine, ki je bila ustanovljena sredi leta 2024 pod okriljem Direkcije RS za vode (DRSV). V skupini so sodelovali strokovnjaki z ARSO, Inštituta za hidravlične raziskave (Hidroinštitut), Fakultete za gradbeništvo in geodezijo (FGG) ter predstavniki podjetij, ki izvajajo HHŠ.
Ključna naloga skupine je bila razvoj metodologije za upoštevanje vpliva podnebnih sprememb pri načrtovanju poplavne varnosti, kar vključuje tudi projektne pretoke za infrastrukturne objekte. Skupina je izhajala iz obsežnega projekta ARSO z naslovom “Ocena vpliva podnebnih sprememb do konca 21. stoletja”, financiranega iz podnebnega sklada. Temeljil je na hidroloških modelih, ki so bili umerjeni za obdobje 1981–2010 in so nato podajali projekcije do leta 2100 na osnovi regionalnih klimatskih modelov in različnih emisijskih scenarijev.
Osnova za delo so bili rezultati nacionalnega projekta ARSO (2017–2019), ki je temeljil na 14 simulacijah hidroloških modelov za obdobje 1981–2100, z uporabo različnih scenarijev emisij toplogrednih plinov. Vhodni podatki so zajemali dnevne količine padavin, dnevne temperature in dnevno izhlapevanje glede na bilanco porečij.
Delovna skupina se je dogovorila za uporabo scenarija RCP 4.5, rezultate za 52 vodomernih postaj pa je bilo treba regionalizirati. Nastalo je 8 regij, oblikovanih na podlagi prostorske razporeditve, hidroloških značilnosti in rezultatov modeliranja. Ključen korak je bila ocena sprememb pretokov (Q10, Q100, Q500) v prihodnosti, tudi za območja brez lastnih merilnih postaj. Najpomembnejša ugotovitev je, da se bodo veliki pretoki do konca stoletja povečali v skoraj vseh regijah, in sicer vsaj za 15–20 %, v posameznih regijah pa tudi do 40 % za Q10, 55 % za Q100 in 70 % za Q500.
Razlike so po regijah, zlasti v severovzhodni, severni in vzhodni Sloveniji, zelo izrazite glede na majhnost države. Odpira se vprašanje, kako bo modeliranje potekalo v prihodnje – ob novih dogodkih, daljših nizih podatkov in potrebah po novelaciji projekcij. V analizah se uporablja pristop, ki za načrtovane objekte v življenjski dobi do 2100 predpostavlja največje možne spremembe pretokov. Smernice bodo predmet nadaljnjih nadgradenj – ARSO že pripravlja novo generacijo analiz na osnovi regionalnih EURO-CORDEX modelov (CMIP6), z nadgrajenim geostatističnim pristopom in poudarkom na lokalni hidrografiji. S projektom, ki bo trajal sedem let, naj bi se redno posodabljali vhodni podatki in izboljšala aktualnost projekcij.
mag. Luka Štravs – Spremembe in nove usmeritve v Poplavni uredbi
Ob upoštevanju projekcij v kontekstu umeščanja določenih objektov v prostor oziroma načrtovanja gospodarskih ureditev je seveda ključen vmesni člen v celotnem postopku prav zakonodaja, predvsem pa Poplavna uredba. Spremembe pripravljajo na Direktoratu za vode RS.
V nadaljevanju je zato mag. Luka Štravs predstavil izzive, ki so spremljali njeno prenovo po avgustovskih poplavah v letu 2023, ko se je pojavila tudi potreba po reorganizaciji in optimizaciji vodarstva. Priprava uredbe je bila dolgotrajen in kompleksen proces, ki je vključeval številne vmesne spremembe, zamenjave vodstva in širok nabor sogovornikov. Dokument je tako od decembra 2023 doživel več različic, vmes je bil ustanovljen tudi Svet za vode s strokovnjaki, ki so prispevali številne koristne predloge in komentarje. Uredba je trenutno ponovno v usklajevanju s Službo vlade za zakonodajo.
Ključni poudarek nove Poplavne uredbe je v zaostritvi pogojev za stanovanjsko gradnjo na poplavnih območjih, hkrati pa naj bi se določeni pogoji za velike državne infrastrukturne projekte omilili – ob hkratnem uvajanju koncepta poplavne odpornosti. Poplavna odpornost je koncept, ki ga je zelo težko enoznačno definirati, saj je odvisen od vsakega posameznega objekta ali infrastrukture, in tudi ni sinonim za podnebno odpornost.
Poplavna odpornost se v uredbo vpeljuje kot nov standard, predvsem za nove objekte. Ločnica med občutljivimi in neobčutljivimi objekti temelji na morebitni škodi ob poplavah – občutljivi (kritični) morajo biti načrtovani in odporni na 500-letne vode, običajni (neobčutljivi) pa na 100-letne vode.
Uredba prinaša še tri pomembne spremembe: območja veljavnosti rezultatov HHŠ ne bodo več določali projektanti, ampak DRSV, in sicer na osnovi razmejitve porečij. Uredba je strukturirana po nivojih načrtovanja – ločeno za državne (DPN), občinske (OPN) in klasične gradnje. Karte razredov poplavne nevarnosti bo v prihodnje izdelovala izključno država, ki se je obvezala za njihovo pripravo do 31. 12. 2027.
Znotraj hidrološko-hidravličnih študij (HHŠ) ostaja sistemska zahteva po presojah – recenzijah in javna dostopnost vseh podatkov (kart) preko vodnega katastra.
Na poplavnih območjih bo pred načrtovanjem še vedno potrebno preverjanje. Pomemben poudarek ostaja: posebej za stanovanjska območja bodo pogoji strožji – v razredu srednje nevarnosti novih stanovanjskih objektov ne bo več mogoče načrtovati. Če pa že obstaja stavbno zemljišče v tem razredu, bo treba dokazati, da gradnja ne poslabšuje razmer dolvodno.
Izr. prof. dr. Andrej Kryžanowski: Glavni izzivi hidrotehničnega načrtovanja z vidika odpornosti
Ko govorimo o načrtovanju hidrotehničnih objektov v Sloveniji, se hitro pokaže, da je to področje še vedno precej neurejeno in podcenjeno – tako v praksi kot v predpisih. Hidrotehnični objekti so premalo zakonsko in tehnično regulirani. Dr. Kryžanowski opozarja, da imamo sicer karte poplavne nevarnosti, vendar te pogosto ne vsebujejo ključnih podatkov, kot sta hidravlična parametra globina in hitrost vode. Brez teh številk, ki so nujne za dimenzioniranje in presojo odpornosti objekta, si projektant preprosto ne more predstavljati, kaj objekt pravzaprav zmore prenesti, zato ni mogoče pravilno projektirati ali ocenjevati stabilnost objektov.
V primerjavi s potresno odpornostjo objektov, kjer imamo na voljo orodja, strokovnjake in celo sistemske pristope (na primer POTROG), je področje poplavne odpornosti bistveno bolj podhranjeno. In to kljub temu, da Slovenijo poplave redno prizadenejo – nazadnje avgusta 2023. Omenil je pomen znanja in strokovnjake, ki to znanje imajo. Ker načrtovanje tovrstnih objektov ni nekaj, kar se naučiš čez noč, bi bilo zaradi pomanjkanja kadra smiselno v projekte aktivno vključevati tudi izkušene inženirje, ki so že v pokoju in lahko svoje znanje prenašajo naprej, saj bodo sedanje generacije, ki se izobražujejo na FGG, strokovno operativne šele čez dobro desetletje.
Izpostavil je, da je eden večjih problemov tudi dejstvo, da se objekti, čeprav naj bi bili projektirani za 100-letne vode, vseeno rušijo. Kaj to pomeni? Da niso bili pravilno dimenzionirani? Da v projektih manjkajo osnovni izračuni stabilnosti in hidravlične odpornostni? To so vprašanja, ki bi si jih morala postavljati stroka in odločevalci – in nanje tudi poiskati konkretne odgovore.
Posebno pozornost je namenil tudi nujnosti klasifikacije objektov po odpornosti, saj v Sloveniji nimamo jasnega kataloga oziroma priporočil, kako poplavno odporni naj bodo različni tipi objektov. Kot odličen primer poplavno odporne gradnje je navedel koliščarje. Zelo neposredno je tudi povedal, da pri vodnih ureditvah potrebujemo tehnične smernice – podobne tistim, kot jih imamo za ceste, kjer je veliko bolje poskrbljeno za izračune, dimenzioniranje in prakso. Mnoge slovenske ceste danes razpadajo prav zaradi neustreznega odvodnjavanja – in to je posledica pomanjkanja znanja ali površnosti.
Prav tako je opozoril na kategorizacijo vodnih ureditev po stopnji ogroženosti in na implementacijo vodne infrastrukture v okvir direktive o kritični infrastrukturi. V Sloveniji nujno potrebujemo klasifikacijo vodnih objektov, saj lahko njihova porušitev povzroči potencialno veliko škodo. Navedel je primer porušitve hudourniške pregrade, ki lahko povzroči veliko škodo dolvodno, saj voda odnese usedline in zalije celotno dolino. Zato bi morali imeti jasne kriterije, katera vodna infrastruktura spada med kritično infrastrukturo. Drugje po svetu (npr. v Franciji) je to jasno opredeljeno – pri nas še vedno ne.
In nenazadnje – kljub temu, da je Slovenija tretja vodnato najbogatejša država v Evropi, svojega vodnega potenciala ne izkorišča dovolj dobro. Ob obilju padavin imamo še ogromno površinskih voda, a hkrati le peščico zadrževalnikov (zdaj jih imamo 72) – še tistim pa pogosto nasprotuje lokalna skupnost. Po drugi strani pa že ena sama huda suša, kot je bila leta 2022, pokaže, kako ranljivi smo. Premalo zadrževalnikov pomeni večjo poplavno nevarnost, manjšo varnost pred sušami in manj možnosti za trajnostno upravljanje voda. V kontekstu podnebnih sprememb, ki prinašajo večje razlike med mokrimi in sušnimi obdobji, je to velik izziv. Pri soočanju s podnebnimi ekstremi, kot so bili suša leta 2022 in poplave leta 2023, se tako pojavi paradoks – ko je vode preveč, nas ogroža, ko je je premalo, pa jo vozimo s cisternami.
Vse to so razlogi, da bi morali področje hidrotehnike začeti obravnavati bolj resno, načrtno in dolgoročno. Ne zgolj kot odziv na naravne nesreče, ampak kot strateško inženirsko nalogo, ki vključuje znanje, zakonodajo, prakso in vizijo.
- Matej Uršič: Izzivi pri prilagajanju načrtovanja sistemov urbane odvodnje na podnebne spremembe
»Zakon o kritični infrastrukturi je bil sprejet konec leta 2024 in nam narekuje, da do leta 2026 opredelimo objekte, ki vanjo sodijo – kar velja tudi za vodno infrastrukturo za oskrbo s pitno vodo in za odvodnjavanje padavinskih voda. Prav slednja je verjetno ena najbolj dovzetnih na vplive podnebnih sprememb – tako po spremenjenih vzorcih padavin kot intenziteti padavin tistih najbolj kratkih padavinskih dogodkov,« je v nadaljevanju navedel moderator dr. Simon Rusjan in besedo predal načrtovalcu teh sistemov dr. Mateju Uršiču iz podjetja Hidrolab.
Poleg vprašanja poplavne ogroženosti in stabilnosti vodnih objektov je izjemno pomembna tudi infrastruktura za odvajanje padavinskih voda, predvsem v urbanih okoljih. Dr. Matej Uršič je opozoril, da je ta del infrastrukture med najbolj izpostavljenimi vplivom podnebnih sprememb. V mestih, kjer imamo veliko nepropustnih površin, spremembe v padavinskih vzorcih – predvsem kratki, intenzivni nalivi – povzročajo vse pogostejše poplave. In tukaj se začnejo veliki izzivi za načrtovalce.
ARSO je sicer pripravil metodologijo, kako naj bi se podnebne spremembe upoštevale – pri tem gre za izračune padavin različnih trajanj, od 1 ure pa vse do več dni. Ključna ugotovitev je, da se intenzivnost padavin z vsako dodatno stopinjo segrevanja poveča za okoli 10,5 %. Če predvidevamo dvig temperature za 2 °C do konca stoletja, kot pravi scenarij RCP 4.5, to pomeni kar 21 % večje padavine. To pa je ogromen pritisk na obstoječo infrastrukturo.
Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, da so bili odgovorni za komunalno infrastrukturo o teh podatkih prvič uradno seznanjeni šele nedavno (aprila 2025), ko je začel veljati nov zakon o oskrbi s pitno vodo in odvajanju komunalne odpadne vode. Ta zakon sicer omenja podnebne spremembe – ampak zgolj dvakrat: prvič, da jih je treba upoštevati po RCP scenariju, in drugič, da brez tega ni sofinanciranja. Pa še to – ne določa natančno, kako jih je treba upoštevati, do katerega leta ali v kakšnem obsegu.
V praksi to pomeni, da vsaka občina – oziroma vsak upravljavec – uporablja svoj tehnični pravilnik, ki je pogosto preprosto kopija nekega drugega dokumenta. Te pravilnike so sicer začeli prilagajati, predvsem tako, da so posodobili tabele padavin glede na povratne dobe – torej, kako pogosto se neko ekstremno vreme lahko pričakuje. Ampak stanje je daleč od enotnega.
Dr. Uršič je izpostavil zanimiv primer iz Nove Gorice: tam so po katastrofalnih padavinah leta 1980 (380 mm v 24 urah) ti dogodki postali osnova za 100-letno povratno dobo – in tehnični pravilniki so jih upoštevali. Zdaj, ko se je od takrat do danes zvrstilo nekaj desetletij brez takšnih ekstremov, so statistični modeli to vrednost znižali – najprej na 280 mm, po nekaterih metodah (npr. Crossrisk) celo na 220 mm. Če danes dodamo podnebne spremembe na to nižjo osnovo, ne pridemo več do izhodiščnih 380 mm. Rezultat? Infrastruktura, ki se je gradila v tem času, je v resnici bolj odpornakot nova, ki temelji na znižanih številkah.
Na drugih koncih Slovenije pa imamo nasprotno situacijo. V regijah, kjer so se poplave zgodile leta 2023, so ugotovili, da so stoletni pretoki in padavine močno narasli – a ker pravilniki niso bili posodobljeni, so objekti danes poddimenzionirani in premalo odporni.
Tukaj se pojavi resen sistemski problem: upravljanje padavinske infrastrukture je razpršeno med lokalne skupnosti, tehnični pravilniki pa so pogosto zastareli, neusklajeni ali preohlapni. Župani, ki imajo mandat štiri leta, težko investirajo v nekaj, kar se ne vidi – infrastrukturo pod zemljo. Zato je dr. Uršič povedal: dokler ne bo jasnih navodil in zahtev z višje ravni, dokler to ne bo urejeno sistemsko in zakonsko, bodo razlike med regijami ostajale. Tam, kjer bo sreča, škode ne bo – drugje pa jo bo vsak večji naliv spet povzročil.
Kot posebno točko je izpostavil še Obalo, kjer so mesta kot Piran ali Izola že danes zelo ogrožena zaradi kombinacije padavin in morske plime. Stoletna plima v Izoli znaša 3,3 metra – in če pride do naliva ob plimi, ni več kam odvajati vode. Rešitve? Lahko bi gradili protipoplavne zidove okoli mest s sistemom črpališč, ki bi vodo prečrpavali čez protipoplavni zid nasip, ali pa izbrali protipoplavne rešitve na morju, kot jo imajo Benetke. A to so kompleksni in dragi projekti, ki jih lokalne skupnosti same težko izpeljejo.
Skratka – sistem odvajanja padavinskih voda je danes nekje na razpotju. Imamo znanje, imamo podatke, imamo celo zakonske podlage – ampak brez enotnega, državnega pristopa bomo še naprej prepuščeni naključjem in neenakomernemu razvoju.
Vprašanja udeležencev
Vprašanje št. 1: Iz publike je bilo postavljeno vprašanje prof. dr. Kryžanowskemu o normativizaciji v vodarstvu in uporabi tehničnih smernic. V Sloveniji so bile namreč na pobudo SLOCOLD-a in Inženirske zbornice Slovenije (IZS) pripravljene strokovne smernice za načrtovanje malih pregrad in malih visokovodnih zadrževalnikov. Te smernice temeljijo na izkušnjah in zakonodaji iz Nemčije. Kljub temu da so strokovno utemeljene, sprejete in jasno opredeljene kot dobre prakse, jih naročniki pri pripravi projektne dokumentacije pogosto preprosto ignorirajo.
Težava je sistemska: del stroke torej pripravi kakovostne in aktualne smernice, ki bi jih morali načrtovalci in projektanti pri delu upoštevati, vendar pa investitor – pogosto ista institucija, ki sicer vodi tudi druge dele postopkov – teh smernic ne zahteva. Razlog? V praksi pomenijo višje stroške za gradnjo, vzdrževanje in monitoring. In tako se zgodi, da so v zadnjih letih v Sloveniji nastali nekateri objekti, ki upoštevajo te standarde in so dobro pripravljeni na ekstremne razmere, medtem ko je druga polovica teh objektov načrtovana mimo teh priporočil – in to pomeni realno tveganje, da bodo v prihodnosti postali šibka točka kritične infrastrukture. Imamo torej nasprotje: isti investitor, enak pravni okvir, a različni standardi varnosti.
Dr. Kryžanowski, ki je sodeloval pri pripravi teh smernic, opozarja, da je njihovo upoštevanje dobrodošlo, saj vključuje tudi vplive podnebnih sprememb, vendar pa jih država formalno ne more predpisati kot obvezne, saj gre za priporočila stroke. A kot poudarja Kryžanowski, obstajajo drugi vzvodi, prek katerih bi lahko dosegli njihovo uporabo. Na primer – če bi zavarovalnice v primeru porušitve objekta ugotovile, da ta ni bil načrtovan v skladu s pravili stroke, bi lahko izplačilo škode zavrnile. V energetiki je praksa jasna – objekti morajo zagotavljati višje varnostne standarde. Podoben model bi lahko razširili tudi na področje vodne infrastrukture.
Tudi mag. Luka Štravs priznava, da je trenutna situacija problematična. Gradbeni zakon sicer navaja, katere tehnične smernice obstajajo – najpogosteje tiste s področja gradnje cest – vendar pa v vodnem gospodarstvu nimamo niti enega obveznega nabora smernic. Še več – ko je nekdanja državna sekretarka, prej zaposlena na cestni direkciji, prišla na okoljsko ministrstvo, je bila iskreno presenečena, da v vodarstvu takšnih smernic sploh nimajo formalno uveljavljenih.
Zato so na IZS že začeli postopke, da se te smernice formalizirajo z ustreznim podzakonskim aktom. To pomeni, da jih bo treba ne le strokovno uskladiti in oblikovati, temveč jih tudi pravno zavezati – da ne bodo več le priporočilo, ampak obvezna podlaga za projektiranje in gradnjo. Seveda bo treba pri tem trezno presoditi, kaj v te smernice sodi in kaj ne – nekateri bi vanje vključili vse, drugi pa skoraj nič. Ministrstvo se zaveda, da so smernice pripravljene do določene mere, vendar brez formalnega uveljavljanja ne morejo opraviti svoje vloge.
Dokler se to ne zgodi, pa bomo še naprej priča situaciji, kjer so nekateri vodni objekti načrtovani varno in dolgoročno vzdržno, drugi pa bodo ob naslednji večji ujmi predstavljali resno tveganje – ne zaradi pomanjkanja znanja ali orodij, ampak zato, ker priporočil stroke preprosto ne upoštevamo.
Vprašanje št. 2: So že objavljena kakšna dokončna navodila glede upoštevanja podnebnih sprememb pri izdelavi hidrološko-hidravličnih študij (HHŠ)? Če so – kje jih je mogoče najti? Ključno vprašanje je, kako pravilno izrisati karte obstoječega stanja – naj vključujejo vplive podnebnih sprememb ali ne?
Odgovori: Tanja Prešeren (Hidroinštitut) in Andrej Kryžanowski (FGG):
Prešeren: Ko govorimo o odpornosti objektov na poplave, je treba ločiti med poplavno varnostjo družbe kot celote in poplavno varnostjo posameznega objekta. Do zdaj smo govorili o varnosti naselij, ne posameznih hiš. Poplavne in potresne varnosti ni mogoče neposredno primerjati – potresno varen objekt ne škoduje sosedom, pri poplavah pa lahko množična gradnja v določenem območju bistveno poslabša razmere za okolico. Zato je treba na poplavno varnost gledati širše. Metode so se sicer precej razvile, vendar obstoječih stanj ne moremo kar zbrisati – predvsem ko govorimo o vodni infrastrukturi. Pri stanovanjskih objektih pa je situacija še bolj kompleksna.
Kryžanowski: Poplavna direktiva in nanjo vezana nacionalna zakonodja jasno določa, da se ne sme poslabševati stanja. Zato je ključno, da se določena pravila vgradijo že v prostorske akte – kot na primer prepoved gradnje določenih objektov na poplavno ogroženih območjih. Poplavna nevarnost ne izgine zgolj zaradi enega izvedenega ukrepa. Voda bo prišla – vprašanje je le, kdaj. Primer: v južni Ljubljani, kjer gre za znano poplavno območje, bi bilo smiselno v OPN Vič že vnaprej zapisati prepoved gradnje, na primer domov za ostarele.
Komentar izr. prof. dr. Nataša Atanasova:
Dodajam komentar na urbano odvodnjo: da jo prepuščamo lokalnim skupnostim, je velika napaka. Imamo problem urbanih poplav in onesnaženja, a nimamo niti ustreznih smernic niti ustreznih vhodnih podatkov za projektiranje. Govorimo o podnebnih projekcijah, a konkretnih smernic za kratkotrajne nalive v urbanem prostoru nimamo. Tu je še evropska direktiva o odvajanju in čiščenju odpadnih voda, ki eksplicitno zahteva ločevanje padavinske vode iz mešanih sistemov zaradi prekomernega delovanja razbremenilnikov, ki povzročajo ogromna onesnaženja. Kam torej s to padavinsko odpadno vodo? Prav tako se HHŠ ne zahteva za pluvialne poplave v urbanem kontekstu, zato se ukrepi izvajajo stihijsko, brez prave podlage. Poplavne karte obstajajo, a niso uporabne za probleme urbane odvodnje. Država se bo morala vključiti, saj lokalne skupnosti nimajo zadostnih kapacitet. Kako o tem razmišljajo na ARSO in Direktoratu za vode?
Dr. Petan: Na ARSO smo pripravili smernice za nalive različnih trajanj, pri čemer sodelujejo tudi klimatologi. Temeljijo na teoretičnih podlagah in podnebnih modelih, ki segajo do leta 2100, a njihov osnovni časovni korak je dan. Težko je torej na tej osnovi napovedati petminutne nalive ali druge kratkotrajne dogodke, ki so pomembni za urbanistične rešitve.
Dr. Uršič: Naj dodam: ARSO je pripravil podatke, da se pri nalivih do 1 ure količina padavin poveča za 10,5 % na vsako dodatno stopinjo segrevanja, torej do leta 2100 do 21 %. Mi smo pogledali še k sosedom čez mejo, v Italijo. V Furlaniji – Julijski krajini imajo padavinsko postajo na letališču Miren, le nekaj sto metrov čez mejo, in njihove projekcije se nekoliko razlikujejo od slovenskih. Napovedujejo več sušnih razmer poleti in več padavin pozimi, vendar ne ekstremnih. Po njihovi oceni smo vrh podnebnih sprememb dosegli že zdaj, od tu naprej pa se trendi obračajo proti suši. Torej – komu verjeti? Dejstvo je, da imamo 60 let meritev, zanesljive so desetletne povratne dobe, medtem ko so 100- in 500-letne le projekcije z dodatki za podnebne spremembe.
Komentar izr. prof. dr. Barbara Čenčur Curk (UL NTF):
Prihaja še uredba o odvajanju in čiščenju komunalnih odpadnih voda, ki jo bomo morali implementirati tudi pri nas. Uredba o pitni vodi, ki že velja, zahteva, da do leta 2027 pripravimo varnostne načrte za vsa napajalna območja pitne vode. Tu se skriva tudi priložnost, da vključimo tveganje za sušo. Na tem področju nas čaka še ogromno dela. Trenutno pa država odgovornost prelaga na upravljavce vodovodov, ki imajo zelo različne pogoje – nekateri imajo zadostne količine vode, drugi pa že danes težave.
Zaključek – moderator Rusjan:
Zahvala vsem govorkam in govornikom ter prisotnim za dragoceno razpravo.