V zgodnjih jutranjih urah smo se z avtobusom odpravili proti Beogradu. Tam smo imeli dovolj časa za daljši sprehod po mestu in občudovanju lokalnih znamenitosti. Srbska prestolnica nam je postregla z večernim razgledom na »ušće« Save in nekoliko bolj umazane Donave. Ne smemo pa pozabiti tudi na druženje ob izvrstni srbski kulinariki.
Naslednji dan smo v dopoldanskih urah obiskali Gradbeno fakulteto v Beogradu. Tam smo si ogledali njihove prostore, delovanje katedre za zdravstveno hidrotehniko in hidravlični laboratorij. Prijazno so nas sprejeli in bilo je tako zanimivo, da bi lahko ostali še dlje, vendar smo se morali odpraviti dalje. Inštitut Jaroslav Černi se nahaja južno od Beograjske obvoznice, približno eno uro stran od centra mesta. Na inštitutu so nas prav tako prijazno sprejeli ter nam pripravili kratke predstavitve njihovih aktualnih projektov. Sledil je še ogled njihovega laboratorija, kjer izvajajo modele za reševanje hidravličnih vprašanj po celem svetu.
Dolvodno od Beograda po Donavi se nahajata hidroelektrarni Đerdap I (1972) in Đerdap II, ki predstavljata glavni vir hidro-energije na področju Srbije. Đerdap I se ponaša tudi z nazivom »največja pregrada v Evropi«. Vpliv dviga vodne gladine Donave zaradi pregrade je opazen prav do Beograda, pregrajenost pa omogoča tudi plovnost reke. Značilnost obeh hidroelektrarn je tudi razdeljenost med dve državi (Romunija in Srbija), kar zahteva veliko usklajevanj. Naporen dan smo zaključili z odlično večerjo v Negotinu, kjer smo tudi prespali.
Zadnji dan, v nedeljo, smo se na poti domov ustavili še pri Trdnjavi Golubac. Ta je bila pred dobrimi petimi leti obnovljena in je sedaj odprta za turistične oglede. Polni lepih spominov in novih izkušenj smo se vrnili v Ljubljano.
